Home Lifestyle »Lahko se dogovorimo in koga ubijemo tudi tu«

»Lahko se dogovorimo in koga ubijemo tudi tu«

16 min read
Komentarji so izklopljeni za »Lahko se dogovorimo in koga ubijemo tudi tu«
0
2

Tadej Golob verjetno upravičeno velja za enega izmed najbolj samosvojih slovenskih literarnih avtorjev, ki ga zaznamuje predvsem tematsko izrazito raznolik in večplasten nabor literarnih del.Golob je na svoje pisanje prvič resno opozoril v velikem slogu. Leta 2010 je namreč za romaneskni prvenec z naslovom Svinjske nogice prejel kresnika, ki velja za najpomembnejšo slovensko literarno priznanje, še pred tem se je kot vrhunski alpinist predstavil z delom Z Everesta, se kot avtor podpisal pod biografije številnih znanih Slovencev, se posvetil mladinski literaturi, katerega produkt je bil pustolovski roman Zlati zob, nadalje v stilu Vitomila Zupana z delom Ali boma ye! v literaturi ponovno obudil zgodbo o boksu, da se je za tem znova vrnil k pisanju za mlade s prvim uspešnim poskusom detektivske pripovedi z naslovom Kam je izginila Brina?. Prav s kriminalnim romanom pa je Golob na domači literarni sceni v zadnjih letih sprožil pravi bum zanimanja za tovrstno žanrsko literaturo.

Objavljamo nekaj izsekov iz daljšega intervjuja s Tadejem Golobom, ki je bil objavljen v sobotni izdaji Primorskega dnevnika.

Prav v zadnjih letih vam je s pisanjem kriminalk uspel pravi preboj in ste verjetno edini slovenski pisatelj, ki se ukvarja zgolj s pisateljevanjem. Ali je v Sloveniji dejansko mogoče živeti in preživeti izključno od tovrstnega ustvarjanja?Leta 2000 sem napisal prvo knjigo in si niti ne tako zelo za šalo pustil dvajset let časa, da zapustim novinarsko delo in postanem pisatelj. Z leti je do tega dejansko tudi prišlo, novinarstvo sem vse bolj opuščal in se vse bolj posvečal pisateljevanju. Z razmerami na področju novinarstva in ob dejstvu, da sem bil kot novinar na minimalni plači kar nekaj zadnjih let, mi nič drugega ni niti preostalo. Sploh, ko so me leta 2016 še odpustili. Po tistem sem leto dni opravljal priložnostna novinarska dela pri različnih časopisih, preživel mesec dni na oglaševalski agenciji in popravljal besedila za avtomobilske reklame, kar je bilo zelo frustrirajoče.Med tem sem pisal Jezero, kar se je mnogim zdel obupan poskus postati pisatelj, ki lahko živi in preživi od pisateljevanja. Takoj po izdaji ni nič kazalo na to. Jezero se je prodajalo, pa nič posebnega, počasi počasi pa je prodaja rasla in zrasla do sedaj prodanih 13.000 izvodov. Romana Leninov park in Dolina rož se pa tudi počasi približujeta tej številki. Prižgal se je plamen, ki še do danes ni ponehal.

Od kod ideja za kriminalko, za žanr, ki je bil pri poznavalcih pogosto vsaj nekoliko pejorativno obravnavan?Nikoli se nisem oziral na to, kaj si kdo o čemerkoli misli. Če me je zanimalo, sem se tega lotil. Eden od razlogov je bil ta, da sem si želel, da bi se moje knjige brale in kupovale, in ko sem hodil po knjižnih sejmih, recimo v Leipzigu, sem tam lahko opazoval vrste pred pisci skandinavskih kriminalk.Slovenski avtorji smo pa samevali. Podobno je bilo v Budimpešti, spet vrsta pri skandinavskih »kriminalcih«, mi pa sami. Mislim, da ni samo pri nas tako, da če hočeš živeti od pisanja, lahko izbiraš med pisanjem priročnikov o duševni rasti, pisanjem kuharskih knjig ali pa kriminalk. Ampak odločilno je bilo pa to, da sem si v tem žanru dejansko želel pisati, tudi zato, ker sem že kot otrok prebiral Agatho Christie, pa Sherlocka Holmesa, Arthurja Conana Doylea … Imel sem strašno spoštovanje do tovrstnega pisanja. Zdaj tudi vem, da je bilo prav, da sem se prej izuril kot novinar, kot pisec biografij in drugih žanrov, preden sem se lotil kriminalke. (…) Nekaj arogance moraš imeti, da greš po svoje, da verjameš, da bi ti lahko uspelo, pa čeprav pred tem še nikomur ni. Pred pisanjem Jezera sem prebral nekaj skandinavskih kriminalk, kakšnih pet ali šest, med njimi tudi dve, ki ju je napisal Jo Nesbo. To sem storil predvsem zato, da sem videl v čem je »štos«. Tudi kasneje, ko sem pričel s pisanjem, sem si na mizo položil njegovega Snežaka. Preprosto zato, da ne pozabim kaj delam, da me ne bi odneslo v nekakšen razvojni roman ali pa v neke vzvišene literarne scene. Rekel sem si: kriminalko pišeš in drži se tega. (…) Strinjam se, ko pravite, da je za mnoge pisanje kriminalk nekakšno drugoligaško pisateljevanje, ampak ti pač nikoli niso poskusili napisati kakšne. Če bi, bi ugotovili, da je to zelo zahtevna reč. Tudi zato, ker pri drugih zvrsteh ljudje ne berejo tako zelo z lupo, kot to počnejo prav pri kriminalki. Obstajajo tudi taki bralci, ki si priredijo največjo zabavo, če najdejo kakšno napako. Te mi tudi najprej sporočijo.

V vaših delih pa je kot neka stalnica vseskozi prisotna tudi določena socialna angažiranost. V Leninovem parku je to antifašizem, v Dolini rož recimo gospodarski kriminal itd.

Težko se izogneš družbeni stvarnosti, sploh če gre ta v kontekst tvoje zgodbe. To je ena stvar. Druga stvar pa je, da dokler sem pisal knjige, ki jih je bralo zelo malo ljudi, je bilo tako ali tako vseeno kaj pišem, sem družbenokritičen ali ne. Po izdaji romana Jezero sem imel literarni večer na Ravnah na Koroškem, na katerega je prišlo ogromno ljudi. Takrat sem si pa rekel, da če ljudje to berejo, je prav, da tudi jaz pokažem svoje stališče in povem, kaj me moti. Seveda moraš pri tem paziti, da to ne »povozi« kriminalke in da ne nastane politični pamflet. Ampak tisto o fašizmu, ki dviga svojo grdo glavo, sem pa že moral povedati in zapisati. Bojim se, da bo v kratkem spet aktualno.

Ali imate pri pisanju v glavi filmsko zgodbo, se pravi filmsko upodobitev vaših romanov?

Edina knjiga, pri kateri nisem imel filma v glavi, so bile Svinjske nogice. Zanimivo pa je, da je Sebastjan Cavazza izrazil željo, da napiše scenarij za film prav po tem delu in ga zatem tudi napisal, a ga takratni Filmski sklad Republike Slovenije ni potrdil. Zanimivo je še to, da je vlogo v tem filmu ponudil Niki Rozman, ki sedaj igra z njim v Jezeru. Za druga dela pa moram reči, da so pisana z mislijo na film. Roman Ali boma ye! sem nastavil zelo »tarantinovsko«. Ampak, ker se v teh dvajsetih letih ni nič zgodilo, sem že skoraj opustil upanje, da se bo po katerem od mojih del kaj posnelo.

Koliko ste sami sodelovali pri snemanju in pripravi tv nanizanke?

Manj kot bi si sam želel. Preveč dela sem imel s pisanjem Leninovega parka in nisem utegnil. Miha Hočevar in Matevž Luzar sta s Srđanom Koljevićom naredila razrez prizorov na šest delov, s katerimi sem se strinjal in nisem imel večjih pripomb. Potem sta pa napisala scenarij, tam pa sem nekajkrat trznil.

Kje je bil problem?

Problem so bili dialogi, ki so se mi zdeli v knjigi boljši. Vzel sem si čas in jih popravil in nekatere od teh mojih popravkov sta upoštevala. Po prvotnem scenariju bi naj Taras tekel s slušalkami v ušesih. Vem, da je to moderno, ampak tega Taras pač ne počne. Pa Bad Klein … Taras bi v knjigi raje crknil kot uporabil ta ljubljanski »badklajn«. To me kar zapeče. Take malenkosti pač. Na drugi strani pa so se nekatere zadeve pokazale kot dobre. Zelo sem protestiral proti prvem prizoru, ko Taras sedi na stranišču in bere časopis samo zato, da ne bil v družbi tistih zdravnikov. Tam sta imela prav, film nima časa, kot ga ima pisatelj v romanu. Gledalcu mora biti takoj jasno, da gleda človeka, ki bi bil raje kje drugje. Sem takoj priznal svojo napako. Ampak, ne glede na pripombe, sem s serijo izjemno zadovoljen.

Sledi nov primer inšpektorja Tarasa Birse?

Že po Leninovem parku sem dejal, da si bom privoščil odmor. Pa si ga nisem. Enako sem rekel tudi po Dolini rož. Pa je prišel knjižni sejem v Ljubljani, na katerem je ta kriminalka, pa njeni starejši sestri tudi, doživela zares dober sprejem in mi ni ostalo drugega, kot da nadaljujem s pisanjem. Tudi zato, ker sem, ko sem se odločal kako in kaj, dobil resnično dobro idejo in to v eni sami noči, ki jo sedaj že uresničujem. Seveda se mi sproti podira, imam napisanih pet poglavji in potem ugotovim že pri četrtem, da so napake … Ampak vse to je še vedno v okviru nekih pričakovanih odstopanj.

Ali bi lahko v imenu enotnega slovenskega kulturnega prostora postavili kakšno od prihodnjih trupel recimo tudi v Trst ali pa Gorico?

Seveda. Lahko se dogovorimo in koga ubijemo tudi tu.

Daljšo verzijo intervjuja s Tadejem Golobom lahko preberete v sobotni izdaji dnevnika.

Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Lifestyle
Comments are closed.

Check Also

Zdaj je uradno: na Hrvaškem odkrili 56 novih okužb #video

Hrvaški epidemiologi so v četrtek zabeležili 56 novih okužb z novim koronavirusom. Z novim…