Home Domače novice Mamo zmerja s kurbo, prasico. Lasa jo in stiska ob zid, da mama cvili, mi pa jočemo od hudega

Mamo zmerja s kurbo, prasico. Lasa jo in stiska ob zid, da mama cvili, mi pa jočemo od hudega

10 min read
0
0
1


Draga Alenka!

Zvezala si mi roke, torej se bova morali pogovoriti kot odrasli. Razumem, da te je strah in sram govoriti o vaših družinskih skrivnostih, z mano si anonimna in varna. Ne bom izneverila tvojega zaupanja. Mogoče bi bilo dobro, da pismo preprosto pokažeš mami. Tudi njej bom posredno pisala. Lahko ji Suzy tudi ‘podtakneš’, tako da se slučajno znajde na vaši mizi.

Nisi edina, ki se ji dogajajo takšne stvari. Kaj je prav in kaj ne, s tem se nima smisla ukvarjati. Živiš v veliki družini, imaš sestro in brata – in to je veliko bogastvo, ta povezanost med vami. Ker si najstarejša in očitno veliko veš in znaš, je na tebi, da se zaveš, da ni nič narobe z vami, otroki. Naj bo to osnovno vodilo tvojega odraščanja – nič ni narobe s tabo.

Oče in mama vas ne tepeta, gre za psihično nasilje, ki je doma skoraj v vsakem domu, pa če se tega zavedamo ali ne.

Tvoja oče in mama vas vzgajata, kot sta bila vzgajana sama in kot vesta in znata. Sta neodrasla, nesrečna človeka, kakor ju jaz vidim od daleč. Verjetno se jima zdi najpomembneje, da ste materialno varni, in to spet počne veliko staršev. Na tak in drugačen način se zaradi materialnih skrbi vlečemo skozi svoje starševstvo, eni se zares bojijo lakote, drugi, velika večina, pa mislimo, da je naša dolžnost, da imajo naši otroci vse, da jim poleg osnove, hrane, postelje, strehe nad glavo, oblek, zvezkov nudimo še potovanja, morje, izlete, drage igrače, telefone, dodatne šole, izobraževanja …

Občutek imam, da vas imata zares rada, pretirana skrb okoli tega, koliko časa potrebuješ, da prideš iz šole, da ne smeš zvečer ven ali se družiti s prijateljicami, vse to kaže samo na to, da vaša mama ne zna drugače, strah jo je za vas in najlaže je človeka strpati v zapor. Tako ga imaš ves čas pod nadzorom, v resnici pa to samo še bolj podžiga željo po svobodi in neodvisnosti. Sprejmite ta zapor vsi trije kot neko obdobje, ki mine, zares mine. Ti prebrodi še dve leti, pa boš stara 18 let in boš lahko razpolagala s svojim časom.

Poznam mlade ljudi, čez 20 let, ki so teoretično svobodni, študirajo in živijo doma. Sprejemajo vse pogoje, so nadzorovani, morajo se podrejati staršem, če želijo doštudirati, če želijo, da jih starši finančno podpirajo. Ne zmorejo reči ne, ne upajo si tvegati, oditi od doma, si poiskati dela in načina, kako bi neodvisno doštudirali. Ne zmorejo tudi razčistiti odnosov s starši, da bi bili ti zdravi in neodvisni. Da bi doštudirali pod streho staršev in ohranili avtonomijo svojega življenja. To so po navadi otroci, vzgojeni v vati, in so zaradi tega nemočni, vse so lahko dobili, navajeni so lagodnega življenja. To jih ‘stane’ veliko več, kot si mislijo.

Ti nimaš tega problema, naučili so te trdo delati, in to je tvoje neizmerno bogastvo. Tu so tvoja, vaša velika vrata v svet.

Nisem še slišala, da bi delo pokvarilo človeka, sama pa v opisu tudi praviš, da se med seboj veliko igrate. Torej le ni vse tako črno. Otroci se morate igrati. Vem, da si v letih, ko ti pogovor in toleranca težko tečeta po žilah, mogoče pa bi bilo le dobro v šoli, med učitelji najti koga, s katerim bi kakšno rekla. Niti ne o starših, tako na splošno, o mladih, o vaših željah, o svojih občutkih …

Mogoče bi skozi šolske spise lahko načenjala kakšne teme, ki te bolijo, in se tako povezala. Sicer pa ne vem, ali sploh še kaj pišete v šoli …

Vem, da je grozno slišati prepir, jokajočo mamo ali pa mečkanje staršev v postelji. Ampak to ni vaša stvar. To je njun odnos, ne znata in ne zmoreta drugače.

Jaz se spomnim, da sem v šolskih spisih načenjala teme, ki so me kot najstnico bolele, in sem tako spletla neko pisno prijateljstvo z učiteljico slovenščine. Vidim, da se znaš precej dobro izražati. Z mamo pa se pogovarjajte predvsem o vas samih, o vaših občutkih … Vprašaj jo, zakaj ti ne zaupa, da bi lahko šla s prijateljicami ven. Saj že kar slišim njene odgovore tudi jaz, a ti ji pripoveduj, kako se počutiš, koliko ti to pomeni … Povej ji, česa te je strah, kaj vas vse skupaj straši, dela nesrečne …

Pripovedujte ji o sebi, v pogovor nekako vpletite tudi očeta, če se da …

Predvsem pa nikakor ne vpletajte v pogovor njunega odnosa. Imata slabo vest, to ju straši. Razumite njun odnos kot nekaj, kar z vami nima nobene zveze. Saj je tudi zares nima. Vem, da je grozno slišati prepir, jokajočo mamo ali mečkanje staršev v postelji. Ampak to ni vaša stvar. To je njun odnos, ne znata in ne zmoreta drugače. Ne znata se imeti rada drugače.

Naj vam njune napake pomagajo, da ti, tvoja sestra in brat odrastete v zares ljubeče ljudi.

Eni pač morate/moramo odrasti prej!



Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Domače novice

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Check Also

V Sloveniji osrednja slovesnost ob kurban bajramu v Ljubljani

Verniki ob prazniku pogledajo, kako bi lahko popravili, kar so morda storili slabega denim…