Home Tujina Večer – (BRANJE) Portret desnice

Večer – (BRANJE) Portret desnice

11 min read
Komentarji so izklopljeni za Večer – (BRANJE) Portret desnice
0
11


“Lotiti se moramo težav z duševnim zdravjem,” Donald Trump zadnje dni sporoča Američanom. Posredno se s predsednikom ZDA strinjajo tudi njegovi najbolj zagrizeni kritiki, le da ne govorijo o strelskih pobojih, temveč o njem. Pravnik George Conway, soprog predsednikove svetovalke Kellyanne Conway, je najprej glasno menil, da je predsednik moten in da bi ga zato odpustili iz vsake druge službe. Ne samo amoralen, nenačitan in vase zagledan, ampak v resnici bolehnega uma. Conway sedaj opozarja, da “poleg osebnostnih motenj, zaradi katerih že tako ni primeren za vodenje države, očitno potrebuje tudi preiskavo vse slabših duševnih zmožnosti”.

Podobno je na umsko pešanje Trumpa opozoril Anthony Scaramucci, predlani slaba dva tedna predsednikov neslavni svetovalec za komuniciranje z javnostmi. Ko je predsednik države sredi tedna odpovedal obisk Danske, ker niso dovolj prijazno zavrnili njegovega žicanja, naj ZDA prodajo Grenlandijo, in se razglasil za “kralja Židov” ter “nebeškega izbranca”, je družbeno omrežje Twitter še enkrat preplavilo čivkanje o 25. dopolnilu ameriške ustave. Ta amandma pravi, da lahko podpredsednik in večina članov vlade predsednika razglasijo za nezmožnega opravljati svoje dolžnosti in odstranijo z oblasti.

Še v zgodnjih letih Trumpovega predsedovanja, ko so v javnost kapljala sočna mnenja članov najožjega vladnega kabineta o duševnih zmožnostih šefa, si nihče ni delal utvar, da bi se kaj takšnega res lahko zgodilo. Sedaj je predsednik varno obdan z zvestimi kimavci. Mnogi med njimi so na začetku sodili med protitrumpovsko gibanje v republikanski stranki, ki si je prizadevalo, da bi zvezdniku resničnostne televizije preprečilo imenovanje za predsedniškega kandidata. Zunanji minister Mike Pompeo je pozival “ustavimo ta cirkus”, sedaj so ga (neimenovani) uradniki v ostrem profilu časnika New Yorker označili za “najbolj lizunskega in klečeplaznega človeka v bližini Trumpa” ter za “vodeni izstrelek v Trumpovo zadnjico”.

Podobno se dogaja v kongresu, republikanska garda je ali pokleknila pred trumpizmom in prevzema nov besednjak populističnega (skrajnega) konservatizma ali se poslavlja od politike. Vplivni senator Lindsey Graham je svoj opis Trumpa iz “rasističnega, do tujcev sovražnega fanatika” spremenil v “morebitni dobitnik Nobelove nagrade za mir”. Zmerni člani stranke – nazadnje temnopolti poslanec Will Hurd iz Teksasa – se umikajo v pokoj. S Hurdovim odhodom bo med 227 guvernerji, senatorji in poslanci le še en temnopolti republikanec. V časniku Politico pa so zapisali, da “je med poslanci desnice več takšnih z imenom Jim, kot pa kongresnic, ki bodo znova kandidirale”.

Trump tako ni prehoden pojav, temveč svarilo republikancem, skažen portret njihovih grehov, ki je ušel iz zaklenjene sobe

Morda je kapitulacija stranke pred Trumpom samo dimna zavesa, saj v javnost še vedno prihajajo trditve, da naj bi ga tudi sedanji najožji sodelavci, kot denimo svetovalec za nacionalno varnost John Bolton, imeli za bedaka. Morda so niti oblasti resnično v rokah starih republikanskih lisjakov, kot je izjemno vplivni vodja senatorjev desnice Mitch McConnell, ki z na videz obrobnega položaja spretno upravlja politično odločanje v kongresu in mojstrsko izrablja proceduralna pravila. Hkrati pa predsedniku povsem prepušča njegovo najljubše opravilo, sončenje v soju žarometov.

McConnell je preprečil, da bi Barack Obama v zadnjem letu predsedovanja imenoval sodnika vrhovnega sodišča ter tako zagotovil, da bo desnica morda za eno generacijo imela večino v najvišjem sodnem telesu ZDA. Sedaj tudi nižja sodišča sistematično polni s konservativnimi sodniki. Kar pomeni, da bo tudi ob morebitnem političnem zasuku desnica lahko prek sodišč blokirala politike levice. Morda senator iz Kentuckyja razmišlja, da je sijajna stara stranka preživela Richarda Nixona, preživela bo tudi obdobje Trumpa. Toda ta se ni zavihtel na njeno čelo kot vodja političnega krila, temveč je le veliko bolj kot drugi začutil, kakšna je postala. In v času “invazije idiotov”, kot je Umberto Eco poimenoval vpliv družbenih medijev na javno razpravo, postal nekakšen idiot savant, izjemno spreten pri njihovi izrabi za kaljenje političnega prostora.


Leon Vidic/Delo Sebastijan Kopušar

Republikanci so že prej zahajali v skrajni populizem, sredi šestdesetih so za predsednika kandidirali Barryja Goldwaterja, ki je s spogledovanjem z južnjaškimi podporniki segregacije sprožil prestopanje demokratov z Juga k republikancem. Ko je New York Times pred tednom objavil obsežno zbirko esejev, s katerimi so suženjstvo in kasnejšo rasno neenakopravnost označili za enega temeljnih kamnov sedanjih ZDA, je bil med prvimi jeznimi kritiki z desnice Newt Gingrich. Nekdanji vplivni poslanec je ameriško politično kulturo pomagal zastrupiti s strankarskim bojem na nož, prežetim s psovanjem nasprotnikov, zavračanjem dejstev, širjenjem teorij zarot in strateško uporabo obstrukcije. Ter postavil temelje za pojav Trumpa.

Ti ne bodo izginili skupaj z newyorškim političnim povzpetnikom. Jedro republikanske stranke so še starejši belci, manj izobraženi Američani, še bolj sovražni do priseljencev in drugačnih nasploh. Takšno vzdušje je naplavilo Trumpa. Ta ga s svojim rentačenjem na robu rasizma in šovinizma še krepi. Ameriška desnica je tako ujeta v začaranem krogu, hote ali ne se vse bolj primika k belemu nacionalizmu. Medtem se je že 59 odstotkov milenijcev, veliko bolj odprtih do raznolike demografske podobe ZDA in drugačnosti, registriralo kot volivci demokratov. Trump tako ni prehoden pojav, temveč svarilo republikancem, skažen portret njihovih grehov, ki je ušel iz zaklenjene sobe.



Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Tujina
Comments are closed.

Check Also

V Liverpoolu tečejo solze sreče

Liverpool je rekordnih sedem krogov pred koncem angleškega nogometnega prvenstva osvojil p…