Home Domače novice Zgodbe znamenite murskosoboške grofovske rodbine Szapary

Zgodbe znamenite murskosoboške grofovske rodbine Szapary

14 min read
Komentarji so izklopljeni za Zgodbe znamenite murskosoboške grofovske rodbine Szapary
0
12


O slovitih soboških grofih Szaparyjih je veliko znanega, še vedno pa odkrivajo nove podrobnosti iz njihovega življenja. Peter Szapary je bil tisti, ki je odkupil grad, od takrat so bili njegovi potomci poltretje stoletje lastniki soboškega gradu. Gradu niso imeli le v lasti, ampak so tu tudi živeli in v tem okolju pustili neizbrisen pečat.

Čeprav so morali grad leta 1934 (premoženje pa še prej) prodati, se še danes govori o Szaparyjevem gradu. Žal se v gradu ni ohranilo veliko predmetov, ki bi pričali o razgibanem življenju grajske gospoščine, nekaj pa jih je vendarle ostalo. S pomočjo teh in zgodb, ki so se ohranile, njihovo zgodbo in zgodbo gradu predstavljajo kot del stalne zbirke v Pomurskem muzeju Murska Sobota. V zadnjem obdobju so prišli do nekaj novih spoznanj in odkritij, te je na predavanju predstavila umetnostna zgodovinarka Tamara Andrejek.

V soboškem muzeju je na ogled nekaj originalnih predmetov, ki jih je družina Szapary uporabljala v vsakdanjem življenju. Posamezni kosi pohištva, klubske mizice, portreti in slike, tudi slavnostni meč, ki je v grbu Szaparyjev, fotografije, porcelan, posoda, jedilni pribor ter drugi dragoceni predmeti. Med drugim so na ogled tudi štiri slonje noge, ki jih je odkupil Geza Hartner, v muzejsko zbirko pa so prišle leta 1955 kot dar Pomurskega muzejskega društva.


Pmms Fotografijo je v Modrem salonu gradu leta 1930 posnel umetnostni zgodovinar France Stele (desno portret grofice Marije s sinom Ladislavom, ki so ga potomci pred dvema letoma podarili nacionalnemu muzeju v Budimpešti).

Večina lastnine Szaparyjev je bila po tem, ko so zapadli v dolgove, prodana na dražbah leta 1930 in 1931, poslopje gradu pa je leta 1934 kupila občina Murska Sobota. Njihovo premoženje se je prodalo, izgubilo ali odneslo, različne dragocene predmete pa lahko danes najdemo v muzejskih ali zasebnih zbirkah po Sloveniji in Evropi. Nedavno so potomci Geze Szaparyja, ki živijo v Ameriki, nacionalnemu muzeju v Budimpešti podarili več osebnih predmetov iz družinske zapuščine, med drugim tudi slike družinskih članov, ki so živeli v soboškem gradu.

Rodbina Szapary

Plemiška rodbina, ki prihaja iz mesta Szapar na Madžarskem, je imela soboški grad v lasti skoraj 250 let. Tako so od konca 17. stoletja, ko je baron Peter I. Szapary kupil grad z mestom Murska Sobota in še 39 okoliškimi kraji, tukaj bivali njegovi nasledniki. Leta 1722 pa sta njegova sinova Peter ml. in Nikolaj od kralja Karla III. prejela grofovski naslov, ta se je potem prenašal na moške potomce.

Szaparyji soboškega gradu niso le posedovali, ampak so v njem tudi bivali. Tu so se rojevali njihovi otroci in grofje so bili zelo zaželeni botri otrokom tukajšnjega prebivalstva. Čeprav je njihova družinska grobnica v Sorokujfaluju na Madžarskem, pa je šest članov družine pokopanih na soboškem pokopališču.

Pripadniki družine Szapary so zasedali visoke državniške, politične in akademske funkcije, med drugim so bili guvernerji Reke, veleposlaniki, ministrski predsednik Madžarske, vodja znanstvene akademije, sploh pa so bili veliki meceni kulture in znanosti ter zbiralci umetnin. Da so cenili umetnost in lepo, lahko vidimo tudi v Modrem salonu v soboškem gradu, ki je bil v času zadnjega soboškega grofa Ladislava razkošno opremljen s historičnim pohištvom in umetninami. Žal pa so podobe soban iz tistega časa in tudi njihovega zimskega vrta s številnimi rastlinami ohranjene le na redkih fotografijah. Večino fotografij je v 30. letih posnel umetnostni zgodovinar France Stele.

Že nekaj več podatkov je ohranjenih o grofu Antalu Szaparyju (1802-1883), ki je v gradu domoval v 19. stoletju. Obstaja tudi zapis iz leta 1849, kaj vse je posedoval Antal. Ta se je, kot pravi Andrejkova, takrat obrnil proti cesarju, zato so mu zasegli posest in naredili popis njegovega imetja, ko si je premislil, so mu lastnino vrnili.


Pmms Portret Marije Szapary, ki ga je k svojemu tekstu v Marijinem listu dodal Janez Slepec. Foto PMMS

Njegov sin Geza (1828-1898), čigar inicialke so vtisnjene v jedilni pribor, je bil poročen z Marijo Györy (1840-1908), s katero sta imela sinova Ladislava in Pavla. Marijo so ljudje zelo spoštovali, saj se je posvečala revnim in bolnim, o njej pa so govorili tudi kot o “angelu dobrote”. Ko je umrla, so se od nje poslovili številni prebivalci in jo pospremili vse do železniške postaje, od koder so jo odpeljali na Madžarsko v kraj, ker je družinska grobnica in je pokopan tudi njen soprog Geza. O njeni smrti so poročali časopisi, soboški katoliški duhovnik Janoš Slepec pa je o grofici napisal zelo čustven članek.


Pmms Portrete grofa Geze Szaparyja

Starejši sin grofa Geze in Marije Ladislav Szapary (1864-1939) je bil zadnji lastnik gradu v Murski Soboti. Bil je doktor prava, med letoma 1896 in 1903 guverner Reke, med letoma 1922 in 1924 pa veleposlanik Madžarske v Londonu. Poročil se je z grofico Irene Ungnad von Weissenwolf, s katero nista imela otrok. Med drugim je Ladislav podaril zemljišče za gradnjo meščanske šole, pomagal pa je tudi pri gradnji železnice in katoliške cerkve, kot so leta 1914 poročale Novine. Bil je avanturistične narave in je razmišljal celo o tem, da bi s svojo jadrnico objadral zemljo. Veliko časa je preživel v tujini, se udeleževal različnih banketov in je znal, kot pišejo zgodovinarji, v zaspano Soboto vnesti nekaj vedrine. Razkošno življenje je terjalo svoj davek, grofu so očitali službeno neučinkovitost, zapravljivost in vdanost Horthyjevi politiki, zato je moral velik del svojih nepremičnin prodati. Umrl je leta 1939 na Dunaju, čeprav so že prej pisali nekateri časopisi, da naj bi bil storil samomor, skočil skozi okno hotela. Kar ni bilo res – res pa je, da so ju z ženo morali izseliti iz hotelske sobe, ker nista plačala računa, prav tako sta bila dolžna jugoslovanski banki, budimpeški tiskarni in različnim družbam.

Szaparyji so zasedali visoke državniške, politične in akademske funkcije

Tudi Ladislavov brat Pavel Szapary (1873-1917), ki bi naj bil zadnji grof, ki je stopil v soboški grad, je bil nekaj časa guverner Reke, poročil se je z grofico Mario Ludovico Stanislavo Przezdziecko (1874-1949), s katero sta imela tri otroke, Elizabeto, Antala in Gezo Konstantina.

Grajsko poslopje

Poslopje gradu, ki stoji sredi grajskega parka, kaže v svoji zasnovi podobo renesančnega dvorca s štirimi vogalnimi stolpi, ki so povezani s trakti. Iz 16. stoletja izvirajo ohranjeni kamniti okenski okvirji, niše in lok severnega portala.

Sedanja podoba gradu pa je izraz gradbenih posegov v 18. stoletju, ko so Szaparyji grad spremenili v razkošen podeželski dom. Dvoriščne trakte so obzidali z arkadami, uredili severno baročno pročelje, dozidali grajsko kapelo in naročili iluzionistično poslikavo salona v prvem nadstropju.

Veličasten vtis tega reprezentančnega salona dajejo kosi originalne opreme in rokokojska peč, ki so ostali po dražbi. To keramično peč, ki datira v obdobje od konca 18. do prve tretjine 19. stoletja, so nedavno prenovili. Najlepši baročni element soboškega gradu pa je, se strinjajo strokovnjaki, z bogato ornamentiko okrašen kamniti portal vzhodnega trakta z balkonom, ki ga podpirata skulpturi atlantov.



Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Domače novice
Comments are closed.

Check Also

Junakinja s Krvavca: Nekateri me imajo za junakinjo, nekateri so bili ljubosumni

“V tistih trenutkih ne premišljuješ, temveč instinktivno odreagiraš, kakor sva s kol…