Home Domače novice Recenzija serije Mindhunter – Drugi zmenek s serijskimi morilci

Recenzija serije Mindhunter – Drugi zmenek s serijskimi morilci

9 min read
Komentarji so izklopljeni za Recenzija serije Mindhunter – Drugi zmenek s serijskimi morilci
0
7


Na prvem zmenku s serijo Mindhunter smo leta 2017 spoznali peščico najbolj znanih ameriških serijskih morilcev in s pomočjo dvometrskega orjaka Eda Kemperja pokukali v zakulisje njihovega razmišljanja. Izvedeli smo, da so to pretežno beli samci, pogosto karizmatični in inteligentni, z nadležnimi materami in nasilnimi spolnimi preferencami. Druga sezona Netflixove uspešnice s pomočjo metode psihološkega profiliranja, ki je nastala na podlagi pogovorov z najhujšimi zločinci, zavrta v primer, ki do danes v veliki meri ostaja nerazrešen. Glavno mesto zvezne države Georgia je bilo med letoma 1979 in 1981 zaradi kopičenja trupel v šoku. V Atlanti je bilo v tistem času ubitih več kot dva ducata temnopoltih dečkov.

Brez nasilnih prizorov

Tokrat pa ne brodimo zgolj po umih, polnih sadističnih fantazij in nedoumljivih motivov, temveč iz prve roke spoznamo tudi, kako lahko ti navidezno naključni delikti paralizirajo celotno mesto in kako nemočni so lahko svojci žrtev in policija. Serija briljira v odstiranju najtemačnejših kotičkov človeškega uma, pri čemer ne povzdiguje psihopatskih posameznikov. Od prve minute je jasno viden pečat producenta (in režiserja nekaterih epizod) Davida Fincherja. Koloradčan je pred tem v svojih delih že večkrat obravnaval družbeno odklonsko vedenje in zna kot svojevrsten poznavalec topike pričarati temu primerno temačno, a ne pretirano turobno vzdušje. O devianci in deviantnih po svoje govorita že kultni Klub golih pesti (1999) in psihološki triler Ni je več (2014), a sta z njegovim najnovejšim delom bolj neposredno primerljiva filma Sedem (1995) in Zodiak (2007).

A še bolj ključen uvid v to, zakaj Mindhunter ni le še ena v vrsti popkulturnih uspešnic, temveč pravcati žanrski dosežek, ponuja režiserjev vsebinski premik med omenjena filma. Sedem z Bradom Pittom in Morganom Freemanom je namreč temačen triler, ki se v veliki meri zanaša na nazorne prikaze nasilja, medtem ko se pri Zodiaku filmar že seli v psiho in študira metode serijskih morilcev. To je tudi poglaviten odmik od žanrskih konvencij, ki ga stori serija. Uvodni prizor prve sezone, ko si ugrabitelj pred našimi očmi odpihne možgane, je dobesedno edini tovrstni prizor. Briljantni scenarij v nadaljevanju le tu in tam ponudi fotografije s prizorišča zločina, medtem ko se je kri na dejanskih krajih umorov ob prihodu agentov FBI praviloma že zdavnaj posušila. Odsotnost nasilja ni le etična izbira, temveč predvsem učinkovito pripovedno orodje.


Širši kontekst reševanja primerov

Pravi vir groze tako poleg pogovorov z morilci ni tisto, kar vidimo, temveč tisto, česar ne vidimo. Ko namreč poslušamo te retorične miniature, polne gnusnih podrobnosti, manjkajoče prizore nasilja hvaležno zapolni domišljija. A tisto, kar v bistvu zadene najbolj, je vsakdanja lahkotnost, s kakršno o svojih grozljivih početjih spregovorijo kemperji in bundyji tega sveta. Intervjuji se včasih berejo prej kot zmenek, na katerem sogovornika obotavljaje čakata, kdo bo prej razodel svojo intimo, kot pa pogovori z brutalneži, ki jim človeško življenje ne pomeni prav dosti. Druga sezona tudi sicer povečini ohrani poteze, ki so krasile prvenec. Poleg značajsko vrhunsko izdelanih likov bosta čute znova navdušila čudovita kinematografija ter izbrana funk, folk in rock glasbena podlaga, ki dajeta seriji prepoznavno avdiovizualno identiteto.

Bistven razkorak med sezonama pa je zagotovo ta, da so pogovori s serijskimi morilci tokrat v senci osrednjega primera umorov dečkov. Ker je šlo pri dogodkih v Atlanti za povrh za vprašanje drugorazrednosti temnopoltih meščanov, je z obravnavo rasne tematike devetdelna kriminalka aktualna tudi z vidika današnjih družbenopolitičnih okoliščin, hkrati pa zajame širše, ko predstavi, kako so na reševanje primera vplivala vprašanja pristojnosti organov pregona, zapletena mestna politika in iz ljudske nemoči vznikle civilne iniciative.

Če pogledamo širše še po filmski krajini, ugotovimo, da so serijski morilci zadnja leta znova postali ena osrednjih fascinacij malih in velikih zaslonov. Letos smo že videli dokumentarec (Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes) in igrani celovečerec o Tedu Bundyju (Čista zloba), predlani recimo kriminalno dramo My Friend Dahmer, še nekaj let pred tem pa se je v treh sezonah odvrtela serija Hannibal. Po eni strani bo del populacije vselej preizpraševal etičnost populariziranja tematike, po drugi pa je treba priznati, da so ugotovitve forenzične psihologije hrana človeške radovednosti. V tem pogledu je drugi zmenek s serijo Mindhunter v samem vrhu prehranjevalne verige.




Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Domače novice
Comments are closed.

Check Also

Ko mladost sreča starost …

O medgeneracijskih srečanjih. Vir …