Home Lifestyle »Vesela bom, ko bom lahko šla v kavarno v Trst«

»Vesela bom, ko bom lahko šla v kavarno v Trst«

10 min read
Komentarji so izklopljeni za »Vesela bom, ko bom lahko šla v kavarno v Trst«
0
1

Lisa Corva: novinarka in pisateljica. Znana po intervjujih in člankih, ki so v letih izhajali v prilogah znanih dnevnikov, kot je npr. Sole24Ore, ali na straneh najrazličnejših revij, npr. v Grazii (odgovore na pisma bralcev je zbrala v knjigi Cara mamma cara figlia – Draga mama, draga hčerka, 1991). Za »fashion« novinarko, kot se sama predstavlja, je bilo to plodovito milansko obdobje. V njem so nastale tudi knjige, ki v lahkotnih tonih opisujejo današnji ženski vsakdan. Rojena v Trstu, kjer pa ni nikoli živela, čeprav ga ima za svoje mesto – kot podčrtuje na svojem blogu –, je dolgo delala v italijanski prestolnici mode, v Milanu. Trenutno živi v Ljubljani, aktivna pa je predvsem na socialnih omrežjih.

Tržačanka, ki je živela v Milanu in sedaj živi v Ljubljani: tri mesta, kateremu pripadate?

Morda vsem trem? Trst, Milan, Ljubljana … Čutim, da pripadam Velikemu trgu (Piazza Unità), s pogledom na morje in na obzorje brez meja. Zato mi je v tem trenutku zelo hudo, da ne morem tja. Vesela bom, ko bom spet lahko v sončnem dnevu sedela v kavarni Degli Specchi. Svoboda.

Novinarka in pisateljica: se plati dopolnjujeta?

Všeč mi je pisati, od zmeraj, ni pomembno kje: tudi na svojem blogu. Ali na malem rokovniku-dnevniku, ki ga vedno nosim s sabo. Zadie Smith sem ukradla primerne parole: »Pišem prav zato, da ne bi celo življenje preživela kot mesečnica.«

Zelo ste prisotni na spletu, ki je veliko neposrednejši od tiskane besede.

Po pravici povedano, čeprav sem zastrupljena z Instagramom in imam blog od takrat, ko je izšel moj prvi roman, mi je »papir« zelo pri srcu. V teh tednih pandemije mi je všeč naključno izbrati knjigo z mojih polic, da bi odkrila, kaj mi bo povedala. Doslej sem našla stare podčrtane odlomke, razglednice, uporabljene kot bralne znake in nove stavke za svoje drobne zapise Buongiorno (Dober dan), ki najdejo mesto na mojem blogu ali družbenih omrežjih. Bom prej ali slej našla nove poti?

Drugim zaželite dober dan s citati iz del svojih najljubših avtorjev. V tem je večja želja, da ponovno odkrijete literarna dela, ki so vam bila nekoč blizu, ali da ta dela predstavite drugim?

Gre za slučajno najdene ali ponovno odkrite pesmi, za nehotene horoskope, za stavke, ki jim pripisujem pomen talismana. Pred leti mi je neka bralka pisala, da izrezuje najlepše primerke iz moje rubrike Buongiorno (tedaj je rubrika izhajala na časopisu City, brezplačnem press glasilu založbe Rcs, ki so ga potem ukinili) in jih skrivaj dajala v žepe svojega ljubljenega, da bi jih našel kot romantična sporočila. In potem sta se poročila. V veliko veselje mi je bilo, da mi je to napisala!

Kakšna branja priporočate v tem izrednem času?

Med knjigami, ki sem jih naključno vzela iz svoje knjižne omare in iz katerih sem tudi povzela kakšen Dober dan – Buongiorno, so tudi pisma iz konfinacije Cesareja Paveseja. Nisem se več spomnila, da so ga kot antifašista najprej zaprli in potem poslali v konfinacijo v Kalabrijo. Tri leta! Njega, ki je sovražil morje in je sanjal o Padu … Vendar tudi spomine na konfinacijo Natalie Ginzburg. Leta 1940 je šla za možem Leonejem Ginzburgom, intelektualcem in antifašistom, v konfinacijo v Abruce: tudi v tem primeru je šlo za tri leta, do leta 1943. Njega so potem naslednje leto, 1944, mučili in usmrtili v zaporu Regina Coeli. Vendar se Natalia v zbirki pripovedi Le piccole virtù (Male kreposti, 1962) obdobja spominja kot prijetnega, s hvaležnostjo, da so bili vsi skupaj, ko so bili otroci še majhni.Ne vem zakaj, vendar me v tem obdobju tolaži branje odlomkov iz dnevnikov, avtobiografskih zapisov oseb, ki so veliko doživele in preživele, tudi vojno. Če pa moram svetovati drugim, kaj naj berejo, bi se odločila za knjige, ki so me v mojem življenju nasmejale: in torej zame mitsko knjigo Moja družina in druge živali Geralda Durrella, z zabavnimi spomini na otroštvo na Krfu v 30. letih prejšnjega stoletja, in celoten opus P. G. Wodehousea, ki je božansko lahkoten, neumen in brezčasen.

Sedanje, zaradi covida-19 izredno obdobje preživljate v Ljubljani, vendar pa mislim, da sledite tudi dogajanju v Italiji. Opažate, da se ljudje v dveh državah različno odzivajo na nastali položaj?

Pravzaprav se Slovenci že prej niso veliko objemali in poljubljali, uvesti omejevanje socialnih stikov je bilo tukaj lahko, mar ne? Šalim se, vendar ne preveč. Vsekakor sem hvaležna, da sem v Sloveniji, kjer so se na srečo odločili za blažji lockdown: lahko se gre prosto ven, lahko se sprehajaš, kolesariš, nabiraš rastline po poljih. Prvič sem nabrala regrat in ga pripravila v solati: kar v redu za bivšo Milančanko! Zelo me straši zapiranje, tudi meja; bojim se morebitne policijske države, ki bi nas oropala osnovnih svoboščin in uničila Evropo!

In potem? Razmišljate o življenju po koronavirusu?

Bojim se, da bo po pandemiji zelo hudo. Ne samo ekonomski, tudi psihološki in socialni protiudarec bo izredno težak. Vendar ostajam pozitivno naravnana in utopična, mislim, da je to lahko priložnost za osnovanje bolj solidarnega in demokratičnega sveta, ekološkega, »green«, ki ne bi bil obseden s prekomerno produkcijo. Nam bo uspelo?

Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Lifestyle
Comments are closed.

Check Also

“Avstrija precej nefleksibilna pri odprtju meje s Slovenijo”

Avstrija je pri odprtju meje s Slovenijo še vedno precej nefleksibilna, čeprav je naša epi…