Home Tehnologija V sedežu sovoznika (oziroma sovoznice) na reliju: Ko te potegne dirkaški adrenalin – Zanimivosti

V sedežu sovoznika (oziroma sovoznice) na reliju: Ko te potegne dirkaški adrenalin – Zanimivosti

10 min read
Komentarji so izklopljeni za V sedežu sovoznika (oziroma sovoznice) na reliju: Ko te potegne dirkaški adrenalin – Zanimivosti
0
2

Z njo smo se na kratko pogovorili o tem, kako je prišlo do tega, da se ukvarja s tako adrenalinskim športom, in zakaj so ženske sovoznice v reliju zelo cenjene.

Prihajate iz Idrije, najbolj dirkaškega mesta v Sloveniji. Je bila odločitev za reli nekako samoumevna?
Vsekakor je to močno vplivalo na vse skupaj, predvsem pa dejstvo, da sem del te dirkaške družbe. Adrenalin te potegne in potem si hitro v dirkah. V karieri sem kot sovoznica sodelovala tudi z Asjo Zupanc in na to, da sva kot prva ženska posadka osvojili evropski pokal Mitropa, sem zelo ponosna. No, sicer pa tudi moj mož dirka v reliju.

Kako to, da potem ne sedite pri njem v dirkalnem avtomobilu?
Uh, to je bila zanimiva zgodba. (smeh) Dovolj je bila samo ena testna vožnja, pa sva ugotovila, da v dirkalnem avtu ne funkcionirava skupaj, ampak je bolje, da ostaneva samo mož in žena. V dirkalnem avtomobilu se nisva tako dobro ujela kot v partnerskem odnosu. Dirke so svoj svet, med voznikom in sovoznikom mora biti neka prava ‘kemija’. Z Rokom Turkom odlično obvladujeva določene situacije, hitrost, stres, pritiske in sva tudi zato tako uspešna na dirkah.

Pa se v avtomobilu kdaj skregata?
Ne, jaz se razjezim, on je pa tiho. (smeh) Mogoče je pa to tako kot v odnosu med možem in ženo.

Zakaj so sovoznice tako cenjene v reliju?
Morda smo ženske nekoliko bolj organizirane kot moški, in je to naša prednost. Sicer velikokrat slišimo, da imamo sovoznice prednost, ker smo lažje, a to pravijo tisti vozniki, ki so sami zelo težki. To, da na sovoznikov sedež postaviš dekle s 50 kilogrami, še ne pomeni, da se boš hitreje peljal.
Koliko časa vam vzamejo dirke, kaj ste sicer po poklicu?
Po izobrazbi sem medicinska sestra, dolgo sem delala v domu za starejše. Ob vseh obveznostih, ki jih prinaša dirkanje, je bilo težko usklajevati urnike in delo ob koncih tedna, ko so bile dirke. Zato sem zamenjala službo in zdaj delam v podjetju z medicinsko opremo. Tako sem se lažje malce bolj posvetila reliju, ki je zame vseeno le malce bolj resen hobi. Brez podpore družine pa seveda ne bi šlo, za kar sem jim zelo hvaležna.

Rok Turk – najhitrejši slovenski dirkač v reliju

38-letni Idrijčan je začel dirkati leta 2001 in se kalil v nižjih kategorijah. Ko pa je vstopil med elito, je svoje življenje podredil reliju. Letos za volanom Hyundaievega dirkalnika i20 R5, skupaj z Blanko Kacin, lovi četrti zaporedni naslov državnega prvaka v generalni razvrstitvi, skupno pa ima kar 15 naslovov, če prištejemo še tiste z nižjih kategorij. Rok pravi, da Blanki med dirko popolnoma zaupa, in se prepusti njenemu vodenju in branju ovinkov. In le s popolnim zaupanjem in usklajenostjo pridejo tudi uspehi.

Pravi, da sploh ni težko začeti dirkati v reliju. »Včasih so dirkači doma pripravljali avtomobile, danes pa je za začetek dosti boljša izbira najem avtomobila in ekipe. Se pravi za dirko, kot jih vozimo pri nas, je dovolj približno 2.000 evrov – in dobiš vse. Avto, dirkaško obleko, ekipo, skratka z lepo urejeno vso potrebno logistiko«

»Seveda se stroški močno povečajo z najemom najboljših dirkalnikov, kakršen je tudi na primer Hyundai i20, ki ga vozim. Strošek takšne domače dirke je 15.000 evrov, ko pa greš dirkat v tujino, se ta podvoji, na svetovnem prvenstvu pa ena dirka stane 60.000 evrov. Vse to je zelo natančno izračunano in predvideno, saj se stroški v reliju vedno obračunavajo glede na prevožen kilometer, torej je vse pogojeno z dolžino dirke.«

»Mladim dirkačem in vsem, ki bi se radi poizkusili za volanom dirkalnika, priporočam, da se za začetek dogovorijo za nastop na krožnih dirkah ali pa na gorski dirki, kjer določene ekipe ponujajo tudi neke vrste mentorstvo. Vsekakor pa je dirkanje nekaj povsem drugega kot hitra vožnja v prometu. Ko enkrat okusiš pravi dirkaški adrenalin, te dirkanje po cesti povsem mine.«

Aleksandra Saša Prelesnik, urednica fotografije revije Story – Na vročem sovozniškem sedežu Roka Turka


Se spomnite tistega občutka, ki ste ga kot otrok doživeli na gugalnici ali pa morda pozneje na kakšnem vlakcu smrti? No, ko ga pomnožite z deset, dobite vožnjo v reli avtomobilu. Vsaj sama sem to tako občutila. Na to vožnjo sem čakala že od majhnih nog, in čeprav sem približno vedela, kaj me čaka, sem bila po koncu vožnje vseeno v rahlem (pozitivnem) šoku – verjemite, da sta opazovanje od zunaj in pa sedenje v samem dirkalniku med vožnjo dve popolnoma različni zadevi!
In ko se končno skobacaš vanj in ti naročijo, da izdihneš, preden do konca zategneš varnostni pas, veš, da ne bo šale. Jaz sem noro uživala že med ogrevalnim krogom, ko pa je šlo zares, so se od presežka adrenalina roke oklepale sedeža, pritisk v želodcu med pospeševanjem in zaviranjem je bil tako močan, da sem morala pokrčiti noge, na dihanje sem pozabila, pa tudi večkrat raje zamižala, ko sva se s svetlobno hitrostjo približevala zaščitni ograji na robu dirkališča.
Rahlo nelagodje v želodcu me je spremljalo še nekaj ur po vožnji, a komaj že čakam na naslednjo! (smeh)

Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Tehnologija
Comments are closed.

Check Also

McLaren popularizira hibridizacijo z Arturo – Plugin

Elektrifikacija oziroma hibridizacija sta pojma, ki britanskemu McLarnu nikakor nista tuja…