Home Lifestyle Zoran Predin: Prihaja čas, ko ne bo denarja niti za kruh, kaj šele za koncerte #intervju

Zoran Predin: Prihaja čas, ko ne bo denarja niti za kruh, kaj šele za koncerte #intervju

18 min read
Komentarji so izklopljeni za Zoran Predin: Prihaja čas, ko ne bo denarja niti za kruh, kaj šele za koncerte #intervju
0
3









Trendi




Vodilni član Muffov je med epidemijo postal “Zalezovalec” #video #intervju










“Današnji dnevi so najbolj primerni za najrazličnejše inventure. Za pospravljanje stanovanja in lastne glave. Za prebiranje zamujenih knjig in ogled filmov in za oživljanje zanemarjenih prijateljskih odnosov,” pravi Zoran Predin, ki je pred nekaj tedni izdal svoj romaneskni prvenec, Mongolske pege.

Čas za pisanje in dokončanje knjige je našel ravno v času pandemije novega koronavirusa, ko njegov kovček sameva v kotu in so bili vsi nastopi odpovedani. Kot kantavtor je štirideset let neprestano potoval in nastopal, zdaj pa je obsojen na osamitev, nam je zaupal. “Ostal sem brez dela in posledično brez prihodkov. Najbolj pa se bojim ekonomskih posledic epidemije, ki bo prihodnje leto prizadela tudi našo publiko. Prihaja čas, ko ne bo denarja niti za kruh, kaj šele za koncerte.”

Vendar ostaja optimističen in upa, da bodo ljudje kmalu prepoznali, da je umetnost nepogrešljiva duhovna hrana.

Do takrat pa vam v branje ponuja Mongolske pege, s katerimi se potaplja v preteklo in polpreteklo zgodovino slovenskih ozemelj, v ospredje pa postavlja eno družinsko linijo, ki jo spremljamo skozi stoletja: vse od turških vpadov pa do današnjih rodov, ki svojih korenin morda niti ne poznajo, a jih prvinsko določajo in zaznamujejo. Predinov roman se lahko pohvali z vsem, kar naj bi dober roman imel: s filmskimi prizori nasilja, smrti, bega, prevar, laži in upora. 




Zoran Predin


Foto: Ana Kovač

Kaj vas je navdihnilo za pisanje romana, kdaj in v kakšnih okoliščinah vas je prešinilo: zdaj bom pa napisal roman?

Želja po pisanju svojega romana izvira še iz časov gimnazije. Takrat sem požiral literaturo in se navduševal nad najrazličnejšimi pisatelji, ki so znali napisati dobre zgodbe in opisati občutke, s katerimi sem se poistovetil. Za prve pesmi v prozi sem dobil celo neko dijaško nagrado.

V študentskih časih, ko sem že imel bend in dva otroka, sem pisal dnevnike in potopise za mariborski časnik Večer, pozneje pa kolumne za ljubljanski Dnevnik. Po treh zbirkah besedil sem v prvi knjigi z naslovom Druga žena v haremu objavil svoje dnevnike, potopise in anekdote, v drugi z naslovom Dno nima dna pa prve prave kratke zgodbe. Obe knjigi sta prevedeni izšli tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Opogumljen z uspehom v celotni regiji sem se lani poleti lotil še pisanja romana.

Kako bi opisali svoj prvi roman Mongolske pege?

Najprej sem se v mislih igral z najrazličnejšimi temami, ki pa se mi nikakor niso hotele povezati v dobro zgodbo. O čem bom pisal, sem se domislil takrat, ko sem našel način, kako bom zgodbo povedal. Najbolj sem se bal, da bi bil predvidljiv in dolgočasen. Potem sem se spomnil še na rdečo nit, ki bi lahko veliko različnih zgodb povezala v roman.

Pojavnost Mongolskih peg in skrivnosti, ki jih nosijo s sabo, so mi omogočile časovni lok in pestro izbiro človeških usod, ki se v moji zgodbi rade ponavljajo, ne glede na tehnološki ali družbeni razvoj časa, v katerih svojo zgodbo živijo. Mongolske pege so roman o tujih usodah, v katerih lahko vsak prepozna kakšen košček svoje.  




Zoran Predin


Foto: Ana Kovač

Kako to, da ste se podali v to obdobje zgodovine  turški vpadi?

Odločitev, kdaj naj se roman začne, je sprejela zgodba sama. Predlagala je, naj se res začne na začetku. Vem, da se malo bedasto sliši, ampak izvirni greh Mongolskih peg se je v mojem romanu zgodil v 16. stoletju. Takrat so se spletle prve zanke šala, ki je potem povezal usode mojih likov do današnjih dni.

Koliko časa ste ga pisali, kako ste se lotevali tematike in preverjanja zgodovine? 

Pisal sem ga pol leta, potem pa še pol leta popravljal napake, ki so se mi prikradle v res dolg časovni lok. Že pred pisanjem sem moral zbrati kar nekaj informacij, ki jih nisem poznal, in prebrati še nekaj knjig, ki so opisovale zgodovinska obdobja, v katerih živijo moji liki. Veliko novega sem se naučil o najrazličnejših zgodovinskih in znanstvenih fenomenih. Pisanje romana me je nedvomno obogatilo. 

Je naporno napisati roman?

Pisanje samo zahteva neko disciplino, ampak ko “padeš noter”, se res zgodi tista neverjetna stvar, ko se začnejo liki, ki si jih ustvaril, sami pogovarjati med sabo in ti sami predlagajo, kako pisati naprej. V tistem trenutku pisanje postane užitek.

Kako je potekalo pisanje? V katerem obdobju dneva vam je najbolje “steklo”, kaj je bila vaša motivacija?

Jutra so čas, ko so moje misli spočite in nagajive. Včasih v šali po indijansko pojasnim pomen svojega imena Zoran, kot Tisti, ki vstaja z zoro, ali Rana Zora. No, nekaj je na tem. Med šesto in deseto zjutraj sem napisal tudi večino besedil za svoje skladbe. Življenje samo, ki ga živim z odprtimi očmi, je moja neskončna inspiracija za izmišljene zgodbe. Tudi v citatu na začetku Mongolskih peg s pomočjo neznanega avtorja ugotavljam, da je lahko samo fikcija verjetna, ker resničnost ni nikoli.

Kako blizu so vam romani, jih tudi sicer radi berete? Kateri so vam najljubši? 

Vsakič ko moram izbrati nekaj najljubših, imam občutek, da sem napravil veliko krivico neizbranim. Najraje imam romane, ki me na svoj originalen način pritegnejo in ugrabijo v svoj svet. Nekateri z načinom pripovedi, nekateri s tematiko, ki jo opisujejo, spet drugi z drznostjo, ki razbija tabuje in predsodke, pa tisti s plemenito ironijo in črnim humorjem. Veliko jih je. Moj največji vzornik je Dostojevski.




Zoran Predin


Foto: Ana Kovač



               
V PR-sporočilu piše, da vaš roman “vodi v svet, v katerem bi si želeli živeti”. Je torej primerno čtivo za koronske čase, ko je ponovno bolje biti doma in upati na boljše čase?

Vsekakor. Današnji dnevi so najprimernejši za najrazličnejše inventure. Za pospravljanje stanovanja in lastne glave. Za prebiranje zamujenih knjig in ogled filmov ter za oživljanje zanemarjenih prijateljskih odnosov. Najbolj primerni pa so za delanje novih načrtov, s katerimi ne bomo ponavljali starih napak. 

Kako vi doživljate leto 2020? Kaj vam je bilo v največji izziv?

Že večkrat sem povedal, da je letošnje leto zame postalo kletvica, rabelj mojega načina življenja. Kot kantavtor sem štirideset let neprestano potoval in nastopal, zdaj pa sem obsojen na osamitev. Moj kovček, ki stoji ob moji postelji, je že znorel. Neprestano me sprašuje, kdaj greva na koncert. 

Ste morda tudi sami zboleli za covid-19?

K sreči ne. Kot pripadnik rizične skupine nosim masko in upoštevam navodila strokovnjakov.




Zoran Predin


Foto: Ana Kovač

Kako je letošnje leto, ki je zaustavilo kulturo, vplivalo na vas kot glasbenika?

Porazno. Ostal sem brez dela in posledično brez prihodkov. Najbolj pa se bojim ekonomskih posledic epidemije, ki bo prihodnje leto prizadela tudi našo publiko. Prihaja čas, ko ne bo denarja niti za kruh, kaj šele za koncerte. 

Kakšna je vaša napoved za naprej, za kulturo, glasbo? Kako si predstavljate pokoronski čas v umetnosti?

Umetnost in kultura sta na težki preizkušnji. Upam, da nas ne čaka usoda dinozavrov. Najbolj računam na spoznanje vseh, da bi brez glasbe, knjig in filmov epidemijo težko preživeli. Da bodo tudi zato ljudje umetnost prepoznali kot nepogrešljivo duhovno hrano, brez katere življenje nima ne barve ne okusa. 




Zoran Predin


Foto: Ana Kovač

Vaše pesniške zbirke in kratke proze so izšle tudi na Hrvaškem, kjer imate kar nekaj oboževalcev, tako glasbenih kot knjižnih. Kaj vam pomeni priznavanje naših sosedov?

Zelo sem ponosen na svoj status v državah celotne regije. Tilen Artač ga je duhovito opisal kot vrh ledene gore, ki je nad gladino prepoznan v Sloveniji, gora se na Balkanu skriva pod vodo. Res je, moji glasbeni albumi, koncerti in knjige so zelo lepo sprejeti. Lahko se pohvalim, da sem s samosvojo poetiko premagal tudi jezikovne ovire. Radi me imajo. In obratno. 

Boste tudi Mongolske pege prevedli v hrvaščino?

Pri založbi Fraktura bodo Mongolske mrlje v prevodu Jagne Pogačnik izšle februarja 2021. Potem sledita prevod v srbski jezik in izid pri založbi Vulkan. Ekskluzivno za Siol.net pa lahko povem, da s prevajalko Sonjo Dolžan iščeva možnost prevoda tudi v makedonščino.

Preberite tudi:




LJFW




Trendi




Dogodki v času korone: ljudje so kljub nostalgiji po druženju postali nezaupljivi














poroka, koronavirus




Trendi




Poroke v času korone: obvezne maske, zmedeni svatje in veselje introvertiranih parov #video












Vir

  • Virusa ne zanima, o čem modrujemo ljudje

    Izšla je tretja izdaja The Global Public Relations Handbook o globalnih vprašanjih in akte…
Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Lifestyle
Comments are closed.

Check Also

Taja je z mislimi pri poletju

Oglejte si zapeljivko dneva. Vir …