Home Domače novice Na silvestrovanju so olimpijskega podprvaka čisto spregledali …

Na silvestrovanju so olimpijskega podprvaka čisto spregledali …

8 min read
Komentarji so izklopljeni za Na silvestrovanju so olimpijskega podprvaka čisto spregledali …
0
0

Bolj žalostno silvestrovanje kot letošnje je bilo ono, ki sem ga preživel leta 1964. Namesto vesele in razposajene noči ob prehodu v novo leto sem se zgodaj zjutraj na prvi dan novega leta odpravil domov z veliko grenkobo. Nekaj podobnega kot letos, ko zapuščamo leto koronavirusa, ki nas bo verjetno še dolgo zaznamoval, in le upati je, da bo tega turobnega obdobja čim prej konec. A vrnimo se k silvestrovanju daljnega leta 1964.

Primorski dnevnik je pod natančno režijo novinarja Marjana Dolgana, je priredil tradicionalni Novinarski ples, ki je bil tudi osrednja zabavna prireditev ob koncu leta med Slovenci v Italiji. Bila je to priložnost za našo »buržoazijo«, da so naši premožnejši ljudje razkazovali svoje bogastvo, njihove žene pa, da so večinoma neokusno našminkane razkazovale razkošne obleke.

Za tako imenovani srednji sloj je bila to priložnost, da so skušali posnemati premožnejši »segment« naše skupnosti. Za navadne smrtnike in predvsem za mladino, pa je bila to priložnost za pristno zabavo, ples in seveda, da so si vsaj enkrat privoščili kozarček šampanjca. Skratka, ta prireditev je bila navsezadnje odraz naše skupnosti v Italiji.

No, tisto leto je organizacijo »velikega silvestrovanja« prevzelo Športno združenje Bor, ki je bilo takrat gotovo naš najpomembnejši športni kolektiv. Pri organizaciji te prireditve je sodelovala večina Borovih odbornikov in posameznih športnikov. Za ŠZ Bor je bilo silvestrovo priložnost za »finančni kisik«, saj je ples v Kulturnem domu v Trstu navrgel kar lepo vsoto denarja.

Glavni šef celotnega organizacijskega ustroja je bil pokojni novinar našega dnevnika in za nekaj let tudi podpredsednik ŠZ Bor Marjan Dolgan. Pri upravljanju tako zahtevne organizacije (vabila, okrasitev prostorov, iskanje ansamblov, razporejanje miz in seveda oskrba s hrano in pijačo) je bil zaposlen tako rekoč dan in noč. Dolgan pa je vse, kot v novinarstvu, opravljal s pikolovsko natančnostjo, da smo ga večkrat skoraj »zasovražili«, ker nas je okregal, če smo površno opravili kako delo. Vedno pa smo mu vse oprostili, saj se je naposled izkazalo, da so bili njegovi opomini povsem upravičeni.

Leto 1964 je bilo tudi zgodovinsko za naš šport, saj je goriški kolesar Jurij Uršič (Giorgio Ursi) avgusta z italijansko reprezentanco na olimpijskih igrah v Tokiu osvojil srebrno kolajno. To je bil za tako majhno skupnost, kot je naša, gotovo največji dotedanji uspeh na športnem področju in za vse nas velika čast in ponos.

Kaže pa, da vsaj na Tržaškem tako pomembnega dosežka nismo dovolj primerno cenili. Na silvestrovanje v Kulturnem domu v Trstu je Bor povabil kot uglednega gosta prav Jurija Uršiča. Že sam sprejem olimpijskega podprvaka in njegovega dekleta je bil precej hladen. Namenili so jima mesto blizu ansambla, v poltemi, nekje v kotu. Kot mladega borovca so me zadolžili za natakarja in ko me je Uršič poklical, da bi naročil aperitiv, sem mu skoraj sramežljivo dejal, da sem kot on tudi jaz iz Doberdoba.

Zdelo se mi je zelo čudno, da se mu nihče ni približal, da bi ga vprašal vsaj za avtogram. Kaj šele, da bi ga oblegali, kot se to dogaja za velike šampione, in ga vprašali, kako se je dokopal do olimpijskega srebra. Nekaj minut pred polnočjo je tedanji pokojni Borov predsednik Dušan Košuta končno povabil na oder, namenjen ansamblu, imenitnega gosta in mu čestital za olimpijsko medaljo. Sledil je plah aplavz prisotnih, ki so očitno le čakali, da odbije polnoč in da bi nadaljevali s plesom in z zabavo. Malo po polnoči je Jurij Uršič z dekletom skoraj neopazno zapustil dvorano. Meni, kot nekdanjemu Uršičevemu sovaščanu, pa je bilo tesno pri srcu, ko sem opazil prazno mizo, kjer je sedel eden naših največjih športnikov vseh časov. Nekaj podobnega sem začutil tudi po letošnji silvestrski noči: veliko tesnobo in strah, da ni še vsega konec. In da bi vse skupaj ne izgledalo preveč pesimistično, bi se držal reka »očeta našega športa« Bojana Pavletiča. Vsakič, ko je stopil v športno redakcijo našega dnevnika, sem ga vprašal: »Kako je, profesor?« »Lahko bi bilo slabše,« mi je odvrnil.

Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Domače novice
Comments are closed.

Check Also

V nekaj več kot desetletju izgubljeni gozdovi v velikosti Nemčije

V obdobju od 2004 do 2017 je svet z izsekavanjem dreves na območjih velikih žarišč izgubil…