Home Tehnologija Prepoved prehitevanja – darilo voznikom ali zgolj (NEVAREN) populizem? – Matjaž Tomažič

Prepoved prehitevanja – darilo voznikom ali zgolj (NEVAREN) populizem? – Matjaž Tomažič

12 min read
Komentarji so izklopljeni za Prepoved prehitevanja – darilo voznikom ali zgolj (NEVAREN) populizem? – Matjaž Tomažič
0
0

Tik pred koncem lanskega leta je bil sprejet zakon o prepovedi prehitevanja tovornih vozil. Ukrep, oziroma zakon, ki bo po novem ne prav hitrim tovornjakarjem na avtocesti A1 (od Šentilja do Kopra) prepovedoval prehitevati še manj hitre tovornjakarje, je bil (vsaj tako se zdi glede na spletni odziv ljudi) očitno dobro sprejet. Še več, marsikdo ta zakon razume kot vladno darilo voznikom. Nič več maltretiranja s strani tovornjakarjev, po avtocestah pa bi morali potovati bistveno hitreje. Mislim, le koga briga, kdaj bo tisti v kabini visoko nad nami prispel na svoj cilj ter na skrajni vogal Romunije pripeljal polno prikolico avtomobilskih kosti, ki so po italijanskih standardih svoje poslanstvo na planetu očitno že odslužile.

Očitno tistih v kamionskih kabinah nihče niti noče razumeti, povprečnemu avtomobilistu namreč ni jasno, da je med 80 in 90 kilometri na uro precejšnja razlika. Povprečen avtomobilist tudi ne razume, da mora šofer kamiona, če za pet minut zamudi obratovalni čas skladišča, potem še celo popoldne in celo noč preživeti na parkirišču in zraven varovati dragocen tovor. Stvar sindikatov? Morda.

No tisti, ki tu in tam ‘odlomimo’ kakšnih tisoč kilometrov v kosu, na stvar gledamo tudi s kakšnega drugega zornega kota. Za začetek razumemo tudi najbolj minimalno razliko v potovalni hitrosti, po drugi strani pa kot avtomobilisti vemo, da je za deset minut hitrejšo pot od Ljubljane do Kopra razlika v načinu vožnje približno tolikšna, kot je razlika v vožnji s potniškim vlakom in vožnji z vlakom smrti. Poleg tega si lahko predstavljamo, da imajo tovornjaki prestavna razmerja prilagojena temu, da so z vidika porabe (in posledično onesnaževanja) najbolj učinkoviti ravno v tistih režimih delovanja, v katerih opravijo glavnino svojega dela. Torej na avtocesti pri maksimalni dovoljeni hitrosti. In da ne bo pomote, niso samo tovornjaki tisti, ki po avtocesti vozijo počasi. Skoraj dnevno naletim na preobtežen kombi, ki se po avtocesti plazi s skromnimi 70/80 kilometri na uro. Zakaj že pravite, da bi moral tovornjak voziti za njim?

A preidimo na bistvo problema. Resnično ne verjamem, da so imeli tisti, ki so ta zakon oblikovali, predlagali in sprejeli, v mislih resnično dobre namene, ki naj bi, kot pravijo, končno rešili pretočnost obremenjenih slovenskih avtocest. Prej bi rekel, da je glavni namen predvsem populističen – dajmo ljudem nekaj, kar želijo, da bo končno mir in bodo imeli občutek, da politika vendarle ne misli samo nase.

Vsekakor pa utemeljeno dvomim, da so se o novem zakonu posvetovali s tistimi, ki o življenju na avtocesti vedo največ – s prometnimi policisti. V mislih imam tiste policiste, ki avtocestni sistem dnevno spremljajo izza volana.

Če kdo, potem so prav ti avtocestni vitezi tisti, ki znajo o težavah slovenskega avtocestnega sistema povedati bistveno več, kot pisarniški piflarji, ki se v svojih idejah naslanjajo zgolj na analitiko in podatke s števcev prometa, hkrati pa o pasteh prometa v realnem življenju evidentno nimajo pojma.

Seveda si ne domišljam, da lahko na kakršenkoli način zastopam neuradna ali uradna stališča prometnih policistov, vseeno pa lahko po nekaj razpravah s prijatelji in znanci policisti zaključim, da nov prometni zakon prej kot razloge za veselje prinaša resne razloge za skrb.

Preselimo se z mislimi na cesto. Skupini tovornjakov, ki je skoraj sočasno krenila na pot proti Ljubljani iz Kopra, se bo na vsakem avtocestnem uvozu pridružil še kakšen dodaten tovornjak. Pri Sežani in Postojni se jim bo pridružila še kakšna manjša skupina. Do Vrhnike se bo tako sestavil konvoj tovornjakov, ki bo štel 50, morda celo 100 tovornjakov, ki bo že sam po sebi tvoril kolono dolgo nekaj kilometrov. Neumnost je že to, da bi morala ta skupina, ki bi slučajno naletela na tovornjak, ki bo vozil 70 km/h, za njim s to hitrostjo voziti vse do Šentilja.

In zdaj si predstavljajte situacijo, ko bo ta konvoj pripeljal mimo izvoza ali uvoza na avtocesto. Si predstavljate 70-letno voznico, ki bo v svojem malem mestnem avtomobilu pretresena in prestrašena zbirala dovolj poguma, da bo suvereno zapeljala med dva velika tovornjaka, ki bosta povrh vsega najverjetneje vozila na premajhni varnostni razdalji?

Še huje. Predstavljajte si voznika, ki bo potem, ko bo pri izvozu z avtoceste ali obvoznice na tesno presekal ta konvoj, na izvozu pa naletel na stoječo kolono. In kaj če bo na koncu te kolone na izvozu stal motorist? Ali pa majhen avtomobil z otrokom na zadnjem sedežu, ki ga od zadnjega stekla in skrajnega roba avtomobila loči ušivih 50 centimetrov pločevine? Le kdo se bo v trenutkih, ko bodo izpod avtomobila vlekli mrtvega motorista ali pa iz pločevine rezali truplo otroka, sploh še lahko veselil za odtenek višje povprečne hitrosti na avtocestah?

Četudi se zgoraj opisana situacija po srečnem naključju ne bi končala tragično, pa bomo prav vozniki avtomobilov in motociklov s svojim vrivanjem v fazi izključevanja in vključevanja na avtocesto povzročali prav tako nevarne nalete tovornih vozil. Si sploh predstavljate, kakšni zastoji bodo nastajali, ko se bo med seboj ‘spokalo’ deset tovornjakov? Zaprti izvozi, razsut tovor, poškodbe…. In kako se bodo v te konvoje vključevali počasni in okorni tovornjaki?

Ne, enostavno ni vredno za ceno ugajanja ljudstvu na kolo sreče postaviti varnost ljudi. Bodimo realni – koga in koliko v resnici motijo ta prehitevanja? Predvsem tiste, ki si vožnje po avtocesti ne predstavljajo drugače, kot s hitrostjo 170+ km/h. Tisti, ki večinoma vozimo v okviru omejitev, prehitevalni manever tovornjakov opazimo dovolj zgodaj, da spustimo plin in v miru in brez stresa počakamo, da se situacija pred nami reši sama od sebe. Ne rečem, včasih mi kamionarji dvignejo utrip s temi svojimi manevri, ampak da bi si zaradi njih pulil lase, to pa ne. Sicer pa se problematika prehitevanja tovornjakov ne dogaja neprestano, pač pa je omejena predvsem na špice prometne obremenjenosti cest, torej zjutraj, opoldne in sredi popoldneva.

In nikar ne mislite, da se vozniki tovornjakarjev požvižgajo na težave, ki jih s svojim prehitevanjem povzročajo. Ni jim vseeno, večinoma skrbijo za to, da bi njihov poklic užival ugled. So pa med njimi seveda tudi izjeme.

Ne trdim, da podoben zakon z nekaj dopolnitvami, kot so določeni odseki, časovne omejitve in podobno, ne bi doprinesel k boljši pretočnosti, a za zdaj se zdi, da je namenjen zgolj temu, da ugaja že zaradi COVID ukrepov pretirano ziritiranemu ljudstvu. Vse, kar bi bilo treba, je to, da bi pred uvedbo sprememb vprašali tiste, ki z avtocesto živijo – prometne policiste.

Dobili smo darilo, ki ga verjetno ne potrebujemo, uslugo za katero nismo prosili. Upam, da to darilo ne postane tudi naš problem.

Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Tehnologija
Comments are closed.

Check Also

“Razpis za izvajalca Emonike mora biti objavljen letos”

Javni razpis za izvajalce projekta Emonika mora biti objavljen letos, je za Delo povedal g…