Home Domače novice Zdenka Badovinac, kustosinja v Moderni galeriji: Ko se politika razglasi za razsodnika umetnosti

Zdenka Badovinac, kustosinja v Moderni galeriji: Ko se politika razglasi za razsodnika umetnosti

17 min read
Komentarji so izklopljeni za Zdenka Badovinac, kustosinja v Moderni galeriji: Ko se politika razglasi za razsodnika umetnosti
0
0


Nikomur v tej državi ni več do smeha. A vendar je zabavno, da je v osnovi tega novega sramotnega vdora vladne ideologije v polje kulture to, da veleposlanik Kunstelj izjemno slabo opravlja svoje delo. Po lastnem zatrjevanju je šele 11. januarja izvedel za razstavo v muzeju MAXXI, ki mu celo sam priznava, da je ena najuglednejših rimskih institucij. Kdaj ste veleposlaništvo v Rimu obvestili o njej?

Z veleposlaništvom sem se začela dogovarjati leta 2018, po dogovoru z direktorjem MAXXI-ja Houjem Hanrujem o sodelovanju. Gospa Tina Kokalj, ki je na veleposlaništvu zadolžena za kulturo, je zaradi prestižnosti muzeja menila, da bi se ambasada vključila v promocijo. Še konec decembra me je gospa Kokalj povprašala, kako kaže z otvoritvijo razstave glede na epidemijo. Skratka, vse je bilo v najlepšem redu. Do petka, ko sem v Mladini prebrala, da nič več ni v redu.


Gospod Kunstelj se je v svoji nepoučenosti in ideološki zaslepljenosti očitno prenaglil, namesto opravičila pa zdaj kot razkrinkan otrok še naprej tolče po projektu z zlonamernimi interpretacijami o »posmehu obletnici slovenske države«.

Očitek o posmehu obletnici je bizaren: kot rečeno, moje delo se je začelo leta 2018, otvoritev naj bi bila leta 2019, a so jo zaradi tehničnih težav prestavili na 2020, takrat pa je udarila korona, zato bo šele letos. Že leta 2018 je bilo tudi dogovorjeno, da razstavo po koncu selimo tudi v Ljubljano. Moderna galerija jo je imela torej že dve leti v programu, pa ni nikogar zmotila, zdaj pa naj bi jo odpovedali? Gre namreč za del več let trajajočega projekta o Sredozemlju, v katerem MAXXI po etapah predstavlja različne konce tega širokega geopolitičnega in umetniškega prostora; eden izmed njih je tudi severovzhodna jadranska regija. Veleposlanikovo časovno povezovanje z našo obletnico osamosvojitve je tako popoln nonsens. Verjemite, da v Rimu zanjo nihče ne ve. Ljubljanska jesenska postavitev v času našega predsedovanja pa bi bila še kako v duhu EU in njene širitve na Balkan.


Po mojih izkušnjah veleposlaniki radi podprejo kulturna gostovanja, da so benevolentni…

Tudi naše gostujoče razstave so večinoma sprejemali z veseljem, nazadnje nam je bil zelo naklonjen naš veleposlanik Franc But na berlinski razstavi Hello World. On je tudi razumel, da povabilo iz tujine pomeni priznanje, slabe razstave si morajo razstavišča najeti in plačati. Gre torej za običajen kurtoazni odnos veleposlanikov do domačih ustvarjalcev. In takšen je bil tudi načrt v Rimu, dokler ni posredoval veleposlanik Kunstelj. Ki je v petek v Odmevih še kar vztrajal o bolj primernih umetnikih, navajal pa Spacala in Černigoja, kar pomeni, da ne razume niti tega, kaj sploh je sodobna umetnost.


Kaj ste Robertu Simonišku poleg te razstave še zapustili in ali bodo tudi druge morda politično »nespodobne«?

Novi direktor je nastopil konec decembra, v rokah že ima novo odločbo ministrstva o proračunu za MG+MSUM za leto 2021. Do konca februarja morajo vsi direktorji javnih zavodov opredeliti program za prihodnje leto, na osnovi odločbe, ki vsebuje tudi višino sredstev za program, direktor stopi še pred svet zavoda. V programu Moderne galerije, ki smo ga pripravili oktobra, sta poleg zdaj sporne razstave še predstavitev Tobiasa Putriha in razstava zasebne zbirke dveh gospa iz Trsta, ki bo kasneje namenjena donaciji Moderni galeriji in vsebuje tudi Picassovo delo. Poleg tega je tu še program za MSUM, v katerem je med drugim predvidena razstava Politični performans 90. let s teritorija nekdanje Jugoslavije.


V resnici je hujše od Kunstljeve sramote dejstvo, da sta mu ubogljivo sledila tako zunanje kot kulturno ministrstvo, ki se je kar preko ekspertne komisije – nova člana sta novinar Peter Rak in slikar in novinar Boštjan Jurečič – že odločilo proti predstavitvi rimske razstave v Moderni galeriji, domnevno, ker naj bi bilo 40.000 evrov za njeno selitev preveč.

Kar je še posebej bizarno, ker naj bi bil letošnji proračun Moderne galerije za 70.000 evrov višji od lanskega, ko smo prejeli 120.000 evrov za vse razstave v obeh muzejih. A kot rečeno, novi direktor, ki ima vso avtonomijo, predloženi program tudi realizira.


Koliko stanejo prenosi takšnih razstav, je ta znesek res izreden? Koliko je denimo stala vaša zadnja razstava izjemnega poljskega slikarja Andrzeja Wróblewskega?

Ne, znesek nikakor ni izjemen, razstava je velika in izposoditi si bo treba kakšne aparate, narediti posebno arhitekturo, v MaXXI-ju namreč zavzema celo nadstropje, proračun zanjo je blizu 300.000 evrov. Tudi razstava Wróblewskega, ki jo omenjate, je stala okoli 300.000 evrov, Slovenija je vložila okoli 50.000 evrov, vse ostalo je plačala poljska država, ker so ocenili, da je Moderna galerija referenčna institucija, kjer bo avtor ustrezno predstavljen.


Direktorica Moderne galerije ste bili več kot pet mandatov, a z zadnjim razpisom se je zapletlo že pod prejšnjo vlado, z ministrom Pozničem.

Res je, zadnji mandat mi je potekel že konec leta 2019, a je bilo nekako jasno, da moram oditi. Poznič se je namreč v svoji umetniški praksi posvečal sodobni tehnologiji, v Moderni galeriji pa tudi tehnologijo in znanost postavljamo v družbenokritični kontekst. V tem smislu je ministru sodobnost predstavljala predvsem tehnologija, ne pa sodobno razmišljanje o družbi, kritičnost, sodobna imaginacija, participacija, kar je Moderna galerija zastopala že desetletja. Nekaj časa se je potem govorilo o Pozničevi kandidatki, a je prevladalo mnenje, da ni higienično nastavljati nekoga, ki dela v ministrovem kabinetu. Ministrstvo je bilo takrat še fevd SD, ki se pri kadrovanju ne razlikuje veliko od SDS, ta je le bolj radikalizirana in ideološka, pri SD gre samo za pragmatične razloge, da ima stranka na čim več položajih svoje ljudi. Ve se, več ko jih stranka ima, močnejša je.


Zakaj torej Poznič ni izbral direktorja in je izbiro prepustil Simonitiju?

Tega ne vem, a jaz zaradi dolgega staža nisem bila dovolj podredljiva. Za nobeno politično opcijo. Slovenija pa je država strankokracije, trenutno radikalizirane, a navzoče ves čas.


Kaj pa menite o očitkih, da predolgo direktorovanje vzpostavlja eno estetiko, da novi človek prinese drugačne poglede, izbire?

Glede dolgosti obstajajo različne prakse, na zahodu imamo velike galerije, kot sta MoMa in Tate Gallery, ki jih ravno tako že desetletja vodijo ali so jih isti ljudje, kar na neki način zagotavlja večjo stabilnost in kontinuiteto, drugod se direktorji izmenjavajo. Oboje ima prednosti in slabosti. V vsakem primeru je ministrstvo tisto, ki izbira med kandidati in s tem da priznanje ali dosedanjemu ali pa novemu človeku. Če ga pri tem vodijo strokovni argumenti, se mi zdita obe možnosti legitimni. Pri nas pa se o zakonski omejitvi na dva mandata govori že najmanj deset let, a ni bilo politične volje nobene politične strani, da bi se to uzakonilo, se pravi, da to očitno nikomur ne ustreza. Zato se mi zdi nespodobno, da prav politika to uporablja kot argument, ko jim neki kandidat ne ustreza iz drugih, ne strokovnih razlogov; tako se je to dogajalo meni.


Če sledimo Kunstljevi dikciji, ali smo torej tam, da je umetnost nacionalna in državna ali pa naj je ne bo?

Očitno slovenska politika res živi za luno. Nobena resna galerija ali muzej na svetu ne predstavlja razstav nacionalne umetnosti, to se preprosto že dolgo več ne dela, zdaj se delajo problemske ali tematske razstave, ali pa takšne, ki kritično razmišljajo o določenih političnih geografijah. Umetnost je instrument kritične misli, ne pa dekoracija za nacionalne politične elite. Tudi MAXXI je osrednji nacionalni muzej, pa politiki na kraj pameti ne pade, da bi od njega zahtevala narodotvorno italijansko umetnost. Razstavni program MAXXI-ja temelji na povezovanju z mediteranskimi deželami, in tu razni italijanski politični pogledi nimajo kaj iskati. V Italiji imajo že dolgo v javnih galerijah mednarodne razpise, in tako je Kitajec Hou Hanru prišel v MAXXI, firenški Uffizi vodi Nemec Eike Schmidt…


In zdaj želite, da naj si predstavljam, da minister Simoniti na razpisu za Moderno galerijo izbere Kitajca? Ali pa dobimo tu živečega Nemca za ministra za kulturo?

Ne, to ne. (smeh)


Ali pa naj v času našega predsedovanja EU naš glas po svetu ponese razstava iz Muzeja slovenske osamosvojitve?

Vsekakor smo v minulem letu res doživeli, da je politika začela kar sama vrednotiti kulturne programe, in to skozi svoja sporočila, celo skozi direktne komentarje določenih vsebin, četudi je to izključna naloga stroke, seveda neodvisne, ne »prijateljske« stroke. Tu gre za resno kršenje avtonomije celotnega polja in za poskuse usmerjanja programov skozi ideologijo, za vsebinska vmešavanja, kot je zdaj ta depeša, kjer sta se kar dve ministrstvi povezali v nedvomnem krnenju strokovne in umetniške avtonomije. Ne da bi se znotraj teh ministrstev oglasil en sam človek, ki bi v tem prepoznal prekoračitev in zlorabo. In to je tisto, kar najbolj zbuja skrb.




Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Domače novice
Comments are closed.

Check Also

31-letniku zasegli prepovedane droge in naboje #foto

Policisti so konec prejšnjega tedna opravili hišno preiskavo pri 31-letniku z območja Kamn…