Home Tehnologija Vozili smo: Kia Sorento – Iz vodoravnega v navpično – Vozili smo

Vozili smo: Kia Sorento – Iz vodoravnega v navpično – Vozili smo

10 min read
Komentarji so izklopljeni za Vozili smo: Kia Sorento – Iz vodoravnega v navpično – Vozili smo
0
5

Kar težko je verjeti, da je prva generacija Sorenta luč sveta ugledala pred 19 leti, od takrat pa se je avtomobil dobro prijel na številnih trgih, kjer znajo ceniti Kijino kakovost. S Sorentom pa so naredili vsaj pol koraka višje po lestvici prestižnosti. Tako postaja ta avtomobil čedalje bolj premijski, a za tudi nekaj višjo ceno.

Sicer je bil že predhodnik pri kupcih vseeno priljubljen, do zdaj pa se je Sorento izkazal kot zanimiva zgodba o uspehu, na trgu pa je v osnovi vse od leta 2002. Od takrat do danes so prodali vsega skupaj več kot tri milijone teh vozil, samo v Evropi 300.000. Zdaj želijo prevzeti še večjo vlogo pri ustvarjanju celotne zgodbe Kie v Evropi.

Sorento je torej značilen primer Kijine avtomobilske šole in z novo, četrto generacijo so naredili velik korak naprej. Narejen je na novi platformi in nastaja seveda v Južni Koreji, platforma pa je zasnovana za srednje velike in velike SUV, torej je tudi novinec nekaj večji od predhodnika.

In ne bo odveč pripomniti, da je tudi tehnično v tesnem sorodstvu s koncernskim bratom Hyundaiem Sanata Fejem, oba pa poskušata prepričati tiste kupce, ki so bili do zdaj bolj izbirčni in so poskušali tudi na evropskih cestah videti več premijskega in v tem primeru celo ameriškega pridiha velikih SUV. No, s Sorentom so tem zdaj še dodatno ustregli, saj je oblikovno zelo tesno povezan tudi z večjim modelom Telluride, ki pa ni na voljo v Evropi.

V dolžino meri 4,81 metra in je za en centimeter daljši, z višino 1,695 metra pa je tudi za en centimeter višji. Najpomembnejši dimenzijski prirastek je pri medosni razdalji, ta zdaj meri 2,82 metra in je kar za 3,5 centimetra več kot pri Sorentu tretje generacije. Torej je prostora tako na zadnji klopi, ta avtomobil je na voljo tudi v sedemsedi različici, kot v prtljažniku, kjer je zdaj še bolj udobno in bolj prostorno.

Če sem že pri dimenzijah, ne morem mimo prtljažnih litrov. V petsedežni različici ima največ 910 litrov, kar je 45 več kot pri predhodniku, v sedemsedi konfiguraciji pa je v njem še vedno za 187 litrov prtljažnega prostora. Lepe številke, ki se potem v praksi izkažejo za zelo hvaležne. In če dodam še štiristopenjsko možnost odpiranja zadnjih prtljažnih vrat, potem je novi Sorento pravi tovorno-prevozni prijatelj.

In takšna je tudi njegova notranjost. Občutek za volanom je takoj dober, najbolj opazno pa je, da so temu bolj oglato zasnovanemu avtomobilu (to se posebej pozna pri zunanjih linijah, kar naredi avtomobil precej bolj oster in agresiven) zdaj namenili tudi bolj oglato armaturno ploščo, podobno kot pri zadnjih lučeh (te so bile prej vodoravne, zdaj pa so navpične) pa so podobno obrnili tudi prezračevalne šobe. V sredi kraljuje do 10,25-palčni zaslon, za boljše počutje so zdaj avtomobilu dodali različne možnosti osvetlitve potniške kabine, vse skupaj pa deluje zdaj še za stopnjo ali vsaj pol bolj žlahtno.

Podobno se zgodba nadaljuje tudi pri pogonskih sklopih. Na vso srečo so obdržali dizelski motor z 2,2 litra delovne prostornine in 148 kilovati (202 KM) moči, ki je na voljo v kombinaciji z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom z dvojno sklopko. Ljubitelji bencinskih motorjev, teh naj bi bilo po napovedih pri nas vseeno manj, kot je pripadnikov dizelske fronte, pa lahko izbirajo med klasičnim bencinsko-električnim hibridom, ki ga tvorita 1,6-litrski ‘bencinar’ in 44 kilovatov močan elektromotor, skupaj pa zmoreta 176 kilovatov (240 KM).

Priključni hibrid je malo močnejši, ob omenjenem bencinskem motorju deluje še 67 kilovatni elektromotor, sistemska moč tega sklopa pa je 199 kilovatov oziroma 271 KM. Oba sta na voljo s šeststopenjsko avtomatiko. Ročnega menjalnika v novem Sorentu ni, kar tudi kaže na ciljne kupce, ki zdaj že zaupajo tem udobnim in zmogljivim menjalnikom.

Za terensko vožnjo so vozilu namenili tri programe delovanja, vse skupaj je enostavno nadzirati z vrtljivimi gumbi, ki so takoj pri roki. Pa tudi sicer je občutek za volanom ravno pravšnji, vse je na dosegu roke, za upravljanje z najnujnejšimi funkcijami avtomobila pa so gumbi enostavno in hitro dosegljivi.

Pri asistenčnih in udobnostnih elektronskih sistemih niso varčevali, a je vsega vseeno ravno prav, da ne postane v avtomobilu preveč zmede. So pa dodali sistem, ki omogoča vozniku, da z daljinskim upravljanjem parkira vozilo na tesnejše parkirne prostore. Voznik ima vse potrebno vgrajeno že v ohišje ključa.

Tudi sistem za varnejše vključevanje v promet pri speljevanju s parkirnega prostora in še boljši nadzor nad okolico vozila sta še kako dobrodošla. Pika na i pa je pomoč potnikom s sistemom, ki opozori vse, ki želijo iz vozila izstopiti na prometni strani, na mimovozeča se vozila, v nujnem primeru pa lahko celo onemogoči odpiranje vrat v najbolj kritičnih trenutkih.

Seveda pa celotna paleta opreme ni ravno poceni. To je sicer velik in udoben avtomobil, a njegova najnižja cena še vedno znaša 35.299 evrov. Toliko namreč z vsemi možnimi popusti in pri točno določenem financiranju stane osnovna različica z dizelskim motorjem. Tukaj ima sicer najostrejša konkurenca, kot je na primer Škodin Kodiaq, tudi bolj ugodne ponudbe (osnovni dizelski Kodiaq stane slabih 32.000 evrov), a seveda je vse stvar opreme in prostornosti. Osnovni Sorento hibrid stane najmanj 37.499, osnovni priključni hibrid pa najmanj 46.099 evrov.



Vir

Prikaži več podobnih člankov
Load More By admin
Load More In Tehnologija
Comments are closed.

Check Also

Sezona kač na višku: pazite na radovedne pse

Če ste se zadnje tedne sprehajali v naravi, ste zagotovo že opazili kakšno kačo. Sezona ak…